Prehrana in gibanje za ohranjanje samostojnosti

Hrana zagotavlja energijo za vsakdanja opravila in hranila za ohranjanje telesnih funkcij. V starosti se potrebe spreminjajo, zato manj gibanja ne pomeni, da telo potrebuje le malo kakovostne hrane. Obrok naj bo prijeten del dneva, prilagojen okusu, zmožnostim in zdravstvenemu stanju človeka.

Kako sestaviti raznolik obrok

Pri glavnem obroku združite vir beljakovin, prilogo ter zelenjavo ali sadje. Beljakovine prispevajo na primer jajca, ribe, meso, mlečni izdelki in stročnice. Priloga je lahko krompir, riž, testenine, kruh ali kaša. Izbirajte raznovrstno zelenjavo in sadje ter uporabljajte tudi rastlinska olja. Polnozrnata živila vključujte glede na prebavno prenašanje in zmožnost žvečenja.

Za osnovni ritem lahko uporabite zajtrk, kosilo in večerjo, po potrebi pa dodate eno ali dve malici. Ure naj ustrezajo vašemu dnevu in navodilom za zdravila. Če določeno živilo izpustite zaradi alergije, bolezni ali osebne izbire, poiščite ustrezno zamenjavo. Pri več omejitvah hkrati naj pomaga klinični dietetik.

Zelo slane prigrizke, mesnine in sladke pijače izbirajte redkeje. Okus jedi dopolnite z zelišči. Pri hujšanju je potreben prilagojen pristop, zato splošnih omejitev ne zaostrujte brez prehranske ocene.

Od nakupa do zaužitega obroka

Pred nakupom skupaj poglejte, kaj je doma in kaj boste pripravili v naslednjih dneh. Kupite tudi živila za preprost obrok, kadar zmanjka moči za kuhanje. Primer je jajčna jed s kruhom in zelenjavo ali jogurt z ovseno kašo in sadjem, če jih oseba lahko varno uživa.

Dogovorite se, kdo nakupi, pripravi, dostavi in po potrebi pomaga pri obroku. Dostavljena posoda še ne pomeni, da je človek jedel: morda je ne more odpreti, narezati hrane ali doseči pribora. Vprašajte, kaj mu je pri jedi najtežje, in pomoč prilagodite prav temu koraku.

Ob hujšanju: Če telesna masa nenamerno pada ali človek poje vedno manj, se ravnajte tudi po poglavjih 6 in 7. Takrat lahko strogo omejevanje hrane dodatno oteži zadosten vnos.

Beljakovine sodelujejo pri ohranjanju mišic. Koristno je, da so zastopane v več obrokih čez dan. Zajtrk samo s čajem in namazom ter večerja samo s sadjem jih praviloma prispevata malo; dopolnitev je lahko mlečni izdelek, jajce ali primerna jed iz stročnic.

Izhodišče za zdrave starejše

Za zdrave starejše odrasle se kot izhodišče pogosto navaja približno 1,0 do 1,2 grama beljakovin na kilogram telesne mase na dan. Pri človeku s 70 kilogrami to pomeni približno 70 do 84 gramov beljakovin. To je ponazoritev, ne osebni prehranski predpis. Pri bolezni, izraziti oslabelosti, ledvični bolezni, otekanju ali zelo nizki oziroma visoki telesni masi naj cilj določi zdravstveno osebje.

Kako uporabiti podatek na embalaži

Masa živila ni enaka količini beljakovin. Sto gramov jogurta, mesa ali fižola ne pomeni sto gramov beljakovin. Na deklaraciji poiščite vrstico »beljakovine« in preverite, ali je podatek naveden za 100 gramov ali za celotno porcijo.

Računski primer: če izbrani izdelek na deklaraciji navaja 8 gramov beljakovin na 100 gramov, jih 150-gramska porcija vsebuje 12 gramov. Podatek 8 gramov je v tem primeru izmišljen za prikaz računa; za nakup uporabite dejansko deklaracijo izdelka. Za vsakodnevno prehrano ni treba neprestano računati, lahko pa tak primer olajša pogovor z dietetikom.

Beljakovinski izdelek še ni celoten obrok

Poleg beljakovin potrebujete dovolj hrane iz drugih skupin. Ob skromnem apetitu obrok obogatite in zmanjšajte njegovo prostornino, kot opisuje poglavje 7. Ne uvajajte stroge shujševalne diete ali velikih odmerkov beljakovinskih praškov brez dogovora, zlasti ob bolezni.

O vitaminu D, drugih dopolnilih in morebitnih prehranskih napitkih se pogovorite z zdravnikom, farmacevtom ali dietetikom. Povejte, kaj že jemljete, da se odmerki ne podvajajo. Dopolnilo samo ne odpravi vzroka slabega apetita.

Kako ga prilagoditi v praksi

Pri starejših je občutek žeje lahko manj izrazit. Pitje zato povežite z običajnimi deli dneva in pijačo postavite na dosegljivo, stabilno mesto. Izberite skodelico ali kozarec, ki ga oseba zlahka drži in dvigne.

Koliko tekočine je izhodišče

Smernice ESPEN za starejše priporočajo, da se ženskam ponudi najmanj približno 1,6 litra, moškim pa 2,0 litra pijač na dan, če zdravstveno stanje ne zahteva drugačnega pristopa. Gre za pijače; voda v hrani k skupnemu vnosu prispeva dodatno. To ni univerzalno navodilo za osebo s predpisano omejitvijo tekočine.

Pri nekaterih boleznih srca ali ledvic zdravnik določi drugačno količino in pojasni, kaj se všteva v omejitev. Upoštevajte ta načrt. Tudi ob vročini, bruhanju ali driski ne spreminjajte predpisane omejitve samostojno, temveč se posvetujte. Zaradi uhajanja urina ne zmanjšujte pitja na lastno pest.

Kako razporediti pitje

Če je dogovorjeni cilj 1,6 litra, je to osem porcij po 200 mililitrov; za 2 litra deset takih porcij. To je le pomoč pri načrtovanju. Preverite dejansko prostornino domačega kozarca in količino razdelite od jutra do večera, ne v nekaj velikih odmerkov.

Pijačo lahko ponudite ob vstajanju, obrokih, počitku, obisku in po primerni dejavnosti. Upoštevajo se tudi čaj, kava v zmernih količinah in mleko. Vodo lahko menjate z drugimi ustreznimi pijačami glede na okus in zdravstveni načrt. Alkohol ni primerna izbira za nadomeščanje tekočine.

Beležite zaužito količino: Če spremljate pitje, zapišite, koliko je oseba dejansko popila. Poln kozarec, ki ostane na mizi, ne šteje kot zaužita tekočina. Pri predpisanem zgoščevanju upoštevajte navodila iz poglavja 9.

Dehidracija pomeni, da telo nima dovolj vode. Več pozornosti potrebujete, kadar oseba malo pije, ne doseže pijače, ima vročino, bruha, ima drisko ali potrebuje pomoč pri požiranju. Vzrok zmanjšanega pitja je lahko tudi strah pred težavno potjo na stranišče.

Na kaj bodite pozorni

Opozorijo lahko manj urina kot običajno, izrazito temnejši urin, suha usta, utrujenost, glavobol ali omotica. Pri starejših posamezen znak, barva urina ali preizkus kožne prožnosti ne omogočajo zanesljive potrditve ali izključitve dehidracije. Odsotnost žeje prav tako ni dokaz, da oseba pije dovolj. Po potrebi je potrebna zdravniška ocena in laboratorijska preiskava.

Kako ukrepati doma

Če je oseba budna, varno požira in nima predpisane omejitve, ponudite manjše količine ustrezne pijače večkrat. Preverite, kdaj je nazadnje pila in urinirala. Pri bruhanju ali driski vprašajte farmacevta ali zdravnika o peroralni rehidracijski raztopini. Prašek pripravite z natančno količino vode po navodilih izdelka; ne pripravljajte bolj koncentrirane mešanice.

Še isti dan se posvetujte z zdravnikom, če oseba pijače ne more zadržati, zelo malo urinira, ima vztrajno omotico ob vstajanju ali postaja občutno šibkejša. Povejte, ali ima omejitev tekočine in katera zdravila jemlje. Zdravil ne ukinjajte samostojno.

Takoj pokličite 112: Nenadna zmedenost, neodzivnost, težko prebujanje, huda težava z dihanjem ali hitro slabšanje zahtevajo nujno pomoč. Vzrok ni nujno dehidracija. Zaspani ali neodzivni osebi ne vlivajte pijače v usta.

Praktičen dogovor: Če je ovira stranišče, uredite lažji dostop, pravočasno pomoč ali strokovno izbran pripomoček. Rešujte oviro, zaradi katere oseba odklanja pitje.

Podhranjenost lahko nastane, kadar človek dalj časa ne zaužije ali ne izkoristi dovolj energije in hranil. Ni omejena na zelo suhe ljudi. Tudi oseba s prekomerno telesno maso lahko izgublja mišice in ima neustrezno prehrano.

Opazujte spremembo skozi čas

Opozorilni znaki so nenamerno hujšanje, manjši apetit, ohlapnejša oblačila, šibkost, večja utrujenost in počasnejše okrevanje. Izguba približno 5 do 10 odstotkov telesne mase v treh do šestih mesecih je pomemben opozorilni znak. Pomoč poiščite že prej, če je vnos hrane majhen ali se stanje slabša; ni treba čakati na ta prag.

Pri začetni masi 70 kilogramov pomeni padec na 66,5 kilograma izgubo 3,5 kilograma oziroma 5 odstotkov. Sprememba sama še ne postavi diagnoze. Zdravniku povejte, v kolikšnem času se je zgodila in ali je bila načrtovana.

Kaj je smiselno zapisovati

Ob skrbi zaradi hujšanja se dogovorite za redno tehtanje, na primer enkrat tedensko ob podobnem času in v podobnih oblačilih. Tehtanje izvedite le, če je varno. Če oseba težko stoji, vprašajte zdravstveno osebje za drugo možnost. Pogostejše tehtanje, predpisano zaradi spremljanja tekočine pri bolezni srca, ima drug namen in poteka po navodilih zdravnika.

Za nekaj dni zabeležite dejansko zaužite obroke in težave: bolečina v ustih, slabost, zaprtje, težavno požiranje ali utrujenost. Dovolj je opis, na primer »pol kosila« ali »odklonjena večerja«. Zapisi naj pomagajo razumeti stanje, ne nadzorovati ali grajati človeka.

Naslednji korak: Ob nenamernem hujšanju ali vztrajno slabem apetitu se naročite pri osebnem zdravniku. Ta oceni vzrok in potrebo po prehranski obravnavi. Če oseba več dni poje skoraj nič ali hkrati slabo pije in slabi, pokličite še isti dan. Pri akutnih opozorilnih znakih ravnajte po poglavju 16.

Kadar velik krožnik odvrača od hrane, ponudite manjši obrok in kasneje ponovno manjšo malico. Prednost naj imajo jedi, ki jih oseba pozna, želi in jih lahko varno uživa. Najprej vprašajte, ali jo pri jedi kaj boli, ji je slabo ali je preutrujena.

Več hranil v manjši porciji

Ob hujšanju lahko običajno jed obogatite: v krompirjev pire dodate mleko in nariban sir, v zelenjavno jed olje, v malico jogurt ali skuto. Upoštevajte alergije in predpisane diete. Samo dodajanje sladkorja ne zagotovi vseh potrebnih hranil; cilj je hranilno bogatejša celota.

Malice naj bodo dosegljive in pripravljene za uživanje. Osebi, ki lahko varno uživa običajno hrano, lahko ponudite jogurt, mlečno kašo ali manjši sendvič. Če se hitro nasiti, večji del pitja razporedite med obroki, vendar ohranite dogovorjeni dnevni vnos tekočine.

Uredite tudi okoliščine

Obrok ponudite v miru in ob času, ko ima oseba več moči. Poskrbite za ustrezna očala, protezo, pribor in udoben položaj. Družba je dobrodošla, če si jo človek želi. Ne silite z žlico in ne pogojujte naklonjenosti s količino zaužite hrane.

Če težava traja, naj zdravnik preveri možne vzroke, dietetik pa prilagodi prehrano. Medicinski prehranski napitki so lahko del obravnave, vendar naj bo jasno, kateri izdelek, koliko in kdaj. Ne nadomeščajte vseh obrokov z napitkom brez navodila. Pri predpisani konsistenci preverite tudi, ali je izdelek primeren za požiranje.

Primer iz domačega okolja: Če oseba kosilo redno odkloni ob prihodu dostave, preverite razlog. Morda takrat spi ali potrebuje pomoč pri odpiranju. Dogovorjen obisk ob ustrezni uri in manjša postrežena porcija lahko odpravita praktično oviro. Če kljub prilagoditvi hujšanje napreduje, ne odlašajte z obravnavo.

Pri težavah z žvečenjem je pomembno ugotoviti vzrok. Boleč zob, neustrezna proteza, rana v ustih ali suha usta lahko otežujejo prehranjevanje. Obrnite se na zobozdravnika oziroma osebnega zdravnika. Prilagoditev hrane lahko olajša obrok, ne odpravi pa vzroka.

Mehkejše jedi z ohranjeno hranilnostjo

Če oseba normalno požira, vendar težje žveči, lahko izberete mehko kuhano zelenjavo, zrelo mehko sadje brez pečk in trde lupine, jajčne jedi ali mehko pripravljeno ribo brez kosti. Trše meso zamenjajte z mehkejšo pripravo ali drugim virom beljakovin. Omaka lahko olajša žvečenje suhe jedi. Kosti, trde dele in koščice skrbno odstranite.

Ohranite sestavine celotnega obroka. Samo redka juha ali sadna čežana dolgoročno težko nadomestita glavni obrok. Če jed drobite ali pretlačite, je ne redčite z veliko vode zgolj zaradi lažje priprave. Po potrebi naj dietetik predlaga, kako ohraniti energijsko in beljakovinsko vrednost.

Žvečenje in požiranje nista ista težava

Kašljanje ob obroku, moker glas, občutek zatikanja hrane ali težave s požiranjem tekočine zahtevajo drugačno obravnavo. Mehko živilo za človeka z motnjo požiranja ni nujno varno. Ne sklepajte, da je kašasta jed ali pitje po slamici vedno ustrezna rešitev. Nadaljujte s poglavjem 9 in pridobite strokovna navodila.

Če težave povzroča samo tableta, se o drugi obliki zdravila pogovorite s farmacevtom ali zdravnikom. Tablet ne drobite in kapsul ne odpirajte brez preverjanja, saj to lahko spremeni delovanje zdravila.

Praktičen preizkus pomoči: Vprašajte, katero jed oseba težko prežveči, in opazujte obrok z njenim soglasjem. Zapišite konkreten primer ter morebitno bolečino. Tak opis je za zobozdravnika ali dietetika uporabnejši od splošnega zapisa »slabo je«.

Na motnjo požiranja lahko opozorijo ponavljajoč se kašelj med jedjo ali po njej, moker oziroma grgrajoč glas, ostajanje hrane v ustih, zatikanje, hujšanje ali ponavljajoče se okužbe dihal. Hrana ali tekočina lahko zaide v dihala tudi brez očitnega kašlja. Ob novih ali slabšajočih se težavah se še isti dan posvetujte z zdravnikom.

Potrebujete osebna navodila

Zdravnik po potrebi vključi logopeda, usposobljenega za obravnavo požiranja, in dietetika. Prosite za pisno navodilo o teksturi hrane, gostoti pijače, položaju in načinu pomoči. Če je uporabljen sistem IDDSI, naj bosta stopnja hrane in stopnja pijače zapisani ločeno. Navodilo naj vključuje tudi preverjanje pripravljene konsistence.

Zgoščevalcev, pasiranja vseh jedi, slamice ali posebnega položaja glave ne uvajajte samostojno. Enaka gostota ni primerna za vsakogar. Če izdelka zmanjka ali pripravljene hrane ni mogoče uskladiti z navodilom, vprašajte izvajalca obravnave za rešitev.

Osnovni pogoji za obrok

Oseba naj bo budna, dovolj zbrana in čim bolj pokončno ter udobno nameščena v skladu z osebnim načrtom. Omogočite ji, da sodeluje sama. Ponujajte majhne grižljaje ali požirke v mirnem tempu; naslednjega šele po prejšnjem. Skrbite za redno ustno higieno. Zaspane osebe ne hranite.

Če se pojavi težava: Ob ponavljajočem se kašlju, spremembi glasu ali oteženem dihanju prekinite obrok in poiščite strokovno pomoč. Hrane ne poskušajte »sprati« s pijačo. Če oseba ne more govoriti, učinkovito kašljati ali dihati, gre lahko za dušenje: takoj zagotovite klic na 112 in začnite prvo pomoč po navodilih dispečerja. Če učinkovito kašlja, jo spodbujajte h kašlju in spremljajte. S prsti ne segajte slepo v usta.

Redno gibanje podpira vzdržljivost, moč in ravnotežje. Izberite dejavnosti, ki jih zmorete varno in jih lahko vključite v svoj dan. Koristi lahko že kratek sprehod po stanovanju ali nekaj primernih vaj; začetek ni tekmovanje v številu ponovitev.

Dolgoročna priporočila in varen začetek

WHO za starejše, ki to zmorejo glede na zdravstveno stanje, priporoča 150 do 300 minut zmerne aerobne dejavnosti tedensko, krepitev večjih mišičnih skupin vsaj dva dni ter večkomponentno dejavnost s poudarkom na ravnotežju in moči vsaj tri dni na teden. Dejavnost prilagodite telesnim zmožnostim. Te številke niso začetni načrt za zelo oslabelo ali dolgo neaktivno osebo.

Začetek je lahko nekaj minut lahke dejavnosti in nato počitek. Pri hoji se ravnajte tudi po tem, ali lahko še udobno govorite. Trajanje podaljšujte postopno, ko je obremenitev dobro prenašana. Dolgo sedenje večkrat prekinite s spremembo položaja ali kratko primerno dejavnostjo.

Kdaj najprej po osebni načrt

Pred stoječimi vajami potrebujete oceno, če pogosto padate, se opotekate, ne morete varno vstati, imate novo bolečino ali ste po operaciji, zlomu, možganski kapi oziroma izrazitem poslabšanju bolezni. Upoštevajte dovoljeno obremenitev noge in druge omejitve. Fizioterapevt naj pokaže tudi ustrezno pomoč druge osebe.

Vadite v svetlem prostoru, z ustrezno obutvijo in odstranjeno navlako. Opora mora biti trdna; voziček ali nezavarovan premičen stol nista opora za stoječe vaje. Začnite počasi, dihajte enakomerno in se izogibajte sunkom.

Vajo prekinite: Ob bolečini, vrtoglavici, slabosti, nenavadni zadihanosti ali nestabilnosti se varno usedite in ocenite stanje. Pri bolečini v prsih, hudi težavi z dihanjem ali omedlevici pokličite 112. Podrobnosti so v poglavju 16.

Sedite na stabilnem stolu brez koles, po potrebi z naslonom in nasloni za roke. Stopali naj dosežeta tla. Izberite udoben obseg gibanja. Spodnji začetni primer je namenoma kratek: poskusite tri do pet počasnih ponovitev posamezne vaje, če jih zmorete brez težav. Upoštevajte osebne omejitve iz poglavja 10.

Slikovni prikaz vaj sede. Pri iztegu kolena siva noga ponazarja začetni položaj.

1 Gibanje stopal: Peto pustite na tleh, prste in sprednji del stopala počasi dvignite proti sebi, nato spustite. Ponovite z drugim stopalom. Gib naj bo majhen in udoben. Ne pritiskajte na boleč sklep.

2 Izteg kolena: Eno nogo počasi iztegnite v kolenu, kolikor je udobno, za trenutek zadržite in jo vrnite na tla. Stegno ostane podprto na sedežu. Nato zamenjajte nogo. Ne suvajte in ne dodajajte uteži.

3 Dvig in sprostitev ramen: Rame nežno dvignite proti ušesom in jih sproščeno spustite. Dihajte normalno in glave ne potiskajte naprej. Pri omejitvah po operaciji rame vajo najprej preverite s fizioterapevtom.

Med vajami počivajte. Končajte, preden utrujenost pokvari položaj. Če je izteg noge pretežak, izvedite manjši gib ali to vajo izpustite in vprašajte fizioterapevta za prilagoditev. Bolečine ne obravnavajte kot dokaz uspešne vadbe.

Vaji izvajajte le, če lahko varno vstanete in stojite ob opori ter smete obremeniti nogi. Ob tveganju za padec naj način izvedbe in potrebno pomoč prej določi fizioterapevt. Za neaktivno osebo je začetni primer tri do pet ponovitev, s počitkom in brez siljenja.

Prva prikaza ponazarjata vstajanje. Tretji prikazuje drugo vajo, dvig pet ob opori.

1 Vstajanje in sedanje: Uporabite stabilen stol z nasloni za roke, ki ne drsi, po potrebi postavljen ob steno. Stopali položite na tla približno v širini bokov in nekoliko nazaj. Nagnite se naprej, odrinite od naslonov in počasi vstanite. Ko stojite stabilno, se pripravite na sedanje. Z rokama poiščite naslona, nagnite trup naprej in se nadzorovano spustite na stol. Ne vlecite se za hoduljo.

2 Dvig pet ob opori: Z obema rokama se držite stabilnega kuhinjskega pulta ali pritrjene ograje. Stopali sta približno v širini bokov. Obe peti počasi dvignite, prsti ostanejo na tleh, nato peti počasi spustite. Telo ohranjajte pokončno. Če se opotekate ali potrebujete, da vas nekdo drži pokonci, vajo prekinite.

Med naporom izdihnite in ne zadržujte diha. Pred naslednjo vajo počakajte, da se dihanje umiri. Vaje za moč vključite vsaj dva dni v tednu po zmožnostih, z vmesnim časom za okrevanje. Več ponovitev, nižji stol ali manj opore naj sledijo šele varnemu obvladovanju in po potrebi posvetu.

Vaje za ravnotežje naj imajo varno oporo in dovolj prostora. Uporabite pritrjeno ograjo ali stabilen pult. Če je ravnotežje izrazito slabše ali ste pred kratkim padli, naj vaje najprej izbere fizioterapevt. Prisotnost svojca sama po sebi še ne zagotovi varne pomoči.

Oporo ohranite pri vseh prikazanih položajih. Obseg gibanja naj bo majhen.

1 Majhen dvig stopala na mestu: Stojte obrnjeni k opori in se držite z obema rokama. Eno stopalo dvignite le malo od tal in ga odložite. Nato poskusite z drugim. Začnite s tremi do petimi počasnimi dvigi na vsaki strani, če ostajate stabilni. Kolena ni treba dvigniti visoko. Če tega ne zmorete varno, vajo izpustite.

2 Koraki vstran: Obrnjeni k dolgemu pultu se ga držite z obema rokama. Naredite majhen korak vstran z eno nogo, nato drugo približajte. Stopal ne križajte. Roki naj sproti varno sledita po opori. Za začetni poskus zadoščajo trije majhni koraki v eno in nato v drugo smer, če je dovolj prostora in ste stabilni.

Izbrano vadbo ravnotežja vključujte vsaj tri dni tedensko glede na osebni načrt. V tem priročniku vaj ne nadgrajujte z zapiranjem oči, stojo na blazini ali opuščanjem opore. Za napredovanje prosite fizioterapevta. Ob omotici, nenavadni šibkosti ali izgubi ravnotežja končajte in se varno usedite.

Izberite pot, na kateri imate dovolj prostora, dobro svetlobo in možnost počitka. Odstranite kable ter drseče preproge. Nosite dobro prilegajočo se obutev z nedrsečim podplatom. Na prostem upoštevajte vreme, teren in oddaljenost od klopi ali drugega varnega mesta za počitek.

Pred prvim korakom

Po vstajanju najprej preverite stabilnost. Če se vam vrti, se ponovno usedite. Ne hitite proti telefonu ali stranišču. Pri krajši vadbeni hoji začnite z razdaljo, ki jo zanesljivo zmorete, in pot podaljšujte postopno. Svojec naj hodi v dogovorjenem položaju in pomaga tako, kot je pokazal fizioterapevt.

Palica in hodulja morata ustrezati uporabniku

Pripomoček naj strokovnjak izbere glede na ravnotežje, moč, višino in domače okolje. Prosite za prikaz uporabe in ga ponovite pred njim. Navodila za palico, navadno hoduljo, hoduljo s kolesi in rolator niso povsem enaka; način hoje mora ustrezati tudi morebitni omejitvi obremenjevanja noge.

Pred uporabo preglejte gumijaste nastavke, stabilnost, kolesa in zavore, če jih pripomoček ima. Poškodovanega pripomočka ne uporabljajte. Pri vstajanju se odrinite od stola, ne vlecite za hoduljo. Hoduljo primite, ko ste stabilni. Med hojo ostanite dovolj blizu nje in je ne potiskajte predaleč naprej.

Rolatorjev sedež uporabljajte le, če je namenjen sedenju in po navodilih proizvajalca, na ravni podlagi ter z vključenimi parkirnimi zavorami. Običajni rolator ni voziček za prevažanje sedeče osebe. Stopnice in robnike s pripomočkom vadite s strokovnjakom; ne improvizirajte po splošnem opisu.

Ponovna ocena: Ob padcu, večji utrujenosti, spremembi telesne moči ali občutku, da vas pripomoček ovira, zaprosite za pregled ustreznosti. Izposojen pripomoček druge osebe morda ni primeren za vas.

Samostojnost pomeni, da človek lahko sodeluje pri svojem življenju in odloča o njem, tudi kadar pri delu opravila potrebuje pomoč. Najprej vprašajte, kaj želi ohraniti: sam pripraviti zajtrk, priti do jedilne mize, se obleči ali zaliti rastlino.

Pomagajte pri težjem delu opravila

Opravilo razdelite na korake. Če oseba zmore sama jesti, potrebuje pa pomoč pri rezanju ali odpiranju embalaže, pripravite obrok in ji pustite čas. Če zmore obleči zgornji del telesa, ne prevzemite celotnega oblačenja samo zato, ker bi bilo hitreje.

Pogosto uporabljene predmete postavite v udoben doseg. Pri obroku lahko koristijo nedrseča podloga, ustrezno oblikovan pribor ali lažji lonček. Primernost naj po potrebi oceni delovni terapevt. Pri motnji požiranja mora biti tudi izbrana skodelica skladna z navodili za hranjenje.

Načrtujte moč za pomembne stvari

Zahtevnejša opravila razporedite v del dneva, ko ima oseba več moči. Med njimi naj bodo odmori. Utrujen človek lahko del priprave obroka opravi sede, če sta stol in delovno mesto varna. Napredek ocenjujte po sodelovanju in počutju, ne samo po hitrosti.

Pri težavah s spominom pomagajo ustaljen vrstni red, manj izbire naenkrat in kratka, mirna navodila. Osebo vključujte spoštljivo. Ne govorite o njej, kot da je ni v prostoru, in za prikaz ali pomoč najprej pridobite njeno soglasje.

Majhen osebni cilj: Namesto splošnega cilja »več se bom gibal« zapišite: »Po zajtrku bom ob dogovorjeni pomoči prišel do mize in sam pripravil pribor.« Cilj naj bo varen in smiseln prav za to osebo.

Če družina ne zmore zagotoviti obrokov ali potrebne pomoči, uporabite QR 1 za informacije o pomoči na domu in dolgotrajni oskrbi. Za nego, presedanje in ureditev varnejšega doma se navezuje QR 3.

Takoj pokličite 112

Nujno pomoč potrebujete pri neodzivnosti ali nenormalnem dihanju, dušenju z nezmožnostjo govora ali učinkovitega kašlja, hudi težavi z dihanjem, nenadni zmedenosti ter novi močni ali vztrajni bolečini oziroma pritisku v prsih, posebej ob potenju, slabosti ali zadihanosti. Enako velja za nenadno povešen obraz, oslabelo roko ali moten govor, ki lahko pomenijo možgansko kap.

Prekinite dejavnost. Dispečerju povejte, kje ste, kaj se je zgodilo ter ali je oseba odzivna in normalno diha. Sledite njegovim navodilom in osebe ne puščajte same. Pri moteni zavesti ali sumu na motnjo požiranja ne dajajte hrane, pijače ali zdravil skozi usta.

Zdravnika pokličite še isti dan

Tako ukrepajte ob novem ali slabšajočem se požiranju, nezmožnosti zadrževanja pijače, zelo zmanjšanem uriniranju, izraziti novi oslabelosti ali večdnevnem skoraj popolnem odklanjanju hrane. Nenadna izguba prej običajne zmožnosti hoje prav tako potrebuje hitro oceno. Če je stanje hudo ali se hitro slabša, pokličite 112.

Dogovorite se za načrtovan pregled

Osebnega zdravnika obiščite ob nenamernem hujšanju, vztrajno slabem apetitu, bolečini pri jedi ali postopnem zmanjševanju zmogljivosti. Fizioterapevt pomaga ob padcih, strahu pred padcem, negotovi hoji, težavah pri vstajanju in izbiri vaj ali pripomočka. Dietetik prilagodi vnos hranil, logoped s področja požiranja pa način hranjenja. Delovni terapevt pomaga pri prilagoditvah vsakdanjih opravil.

Kaj pripraviti za pogovor: Zapišite začetek težav, običajno in trenutno zmožnost, spremembo telesne mase, zaužito hrano in pijačo, padce, seznam zdravil ter že predpisane omejitve. Povejte tudi, koliko pomoči je doma dejansko na voljo. Ob nujnem stanju zbiranje podatkov ne sme odložiti klica.

Izpolnite skupaj z uporabnikom in po potrebi zdravstvenim osebjem. Vpišite veljavna individualna navodila; praznih polj ne razumite kot dovoljenje za spremembo prehrane, pitja ali vadbe.

UporabnikIme in priimek: __________________________________

Pomembno: Ob novih težavah uporabite poglavje 16. Za nujno medicinsko pomoč pokličite 112.

Prenesite zgornji ograzec v Word datoteki